ZGOŠČENKE

Zgoščenki IMETI SE RAD in SPREJEMANJE sta nastali pred leti na podlagi prošnje uporabnikov in članov Zavoda.

Na zgoščenki IMETI SE RAD je ob govorjenju in spremljavi klavirskih zvokov poudarjeno predvsem to, zakaj in kako se dejansko imeti rad. Zgoščenka SPREJEMANJE pa ob govorjenju, kako sprejemati sebe, ob kitarskih zvokih prav tako prinaša sporočila pomembnosti lastnega sprejemanja in sprejemanja slehernega delčka nas.

Zgoščenke nosijo tudi posebne zgodbe naših uporabnikov:

Zgodba gospe Andreje iz Ljubljane, 2014 (ime in kraj sta izmišljena)

»Ko sem za spodbudo prejela zgoščenko Imeti se rad, sem jo sicer hvaležno sprejela, v sebi pa nisem bila prepričana, da jo bom kdaj poslušala. Vendar mi zgoščenka kar ni dala miru in sem ves teden pogledovala nanjo: imela sem jo sovoznikovem sedežu v svojem avtu. Neko jutro sem bila še posebej nerazpoložena, pa sem si rekla: »škodovati mi že ne more«. Nato me je pritegnila tako, da sem jo poslušala tudi na poti domov in spet naslednje jutro, ko sem šla v službo itd. Kdaj je minil teden, ne vem. Vem, da je bil petek, ko sem se ob umirjeni vožnji predala ponovnemu poslušanju. Zgoščenko sem hotela dati v avtomobilski radio, a ob vklopu se je že vrtela in žalostno sem ugotavljala, da sem jo očitno pozabila pospraviti.  Zgoščenko sem vedno znova vstavljala in pospravljala, takšno navado imam že od nekdaj.  Zelo živo se spomnim tega. Prav nasmehnila sem se, ker se je zgoščenka kar sama od sebe znova začela predvajati, ko se je tekst iztekel prvič. Ob prihodu pred službo sem parkirala avtomobil in pritisnila na gumb, da bi zgoščenko pospravila. Vendar zgoščenka nikakor ni prišla ven. Malce sem se ustrašila, da se mi je, ali bo, pokvarila in zagrabila torbico s sedeža. Takrat pa sem jo zagledala. Zgoščenko. Bila je v ovitku na sovoznikovem sedežu. Trikrat sem jo vzela v roke, pogledala sem tudi v radio, da sem se prepričala, da zgoščenke ni not. Globoko sem zadihala, preverila pri sebi, če sem »normalna« (do takrat nisem niti malo verjela v energije, še manj v kakšne »duhove« ali »čudeže«). Cel dopoldan sem se spraševala, kaj je z mano narobe. Še zahtevno delo sem stežka opravljala. »Danes pa našo šefico malo »nosi«?« se je pošalila sodelavka, jaz pa sem ji kar naravnost rekla: »Ja, mislim, da imam že prisluhe…« in sem ji povedala, kaj se mi je zgodilo. Malo je prikimavala in me na koncu vprašala: »Zakaj bi pa to bilo tako nemogoče? Poleg nešteto tehničnih vzrokov, ki jih očitno ni, si potrebovala nek dokaz o delovanju energij. Zdaj si ga očitno dobila , » se je nasmehnila in odšla, kot da se ni nič zgodilo. Vedno sem bila z nogami na trdnih tleh, saj je tudi moje delo ukvarjanje s številkami: realno in zahtevno. Tokrat pa me je spodneslo. Ugotovila sem, da očitno obstaja nekaj, kar je daleč nad mojimi vedenji. Za to sem hvaležna, ker, četudi ostajam na trdnih tleh, sem skozi raziskovanje »spustila« mnoge blokade. V službi so mi bili prav hvaležni, ko sem tudi v energiji oddajala drugačno podobo. Ob odhodu v pokoj pa so mi sodelavci dejali: »Ne vemo, kaj te je zadnji dve leti tako spremenilo: ampak, zdaj lahko rečemo, po teh dveh letih, da resnično obžalujemo, ker te ne bo več z nami na delovnem mestu«.